Pasje življenje

Opazujem od daleč, kot da se ne dogaja meni. Vsega je preveč, preveč drugače je kot sem pričakovala. Kot bi moralo biti.
Ležim že dva meseca, totalno odvisna od drugih. S totalno imam v mislih to, da se ne morem sama obrniti, umiti, polulati, pokakati. Se opravičujem, če vam je ob tem neprijetno, ampak to je realnost. Telesne funkcije, ki jih običajno smatramo za samoumevne – to niso.
Že od nekdaj mi je blizu prepričanje, da je vsaka stvar za nekaj dobra. O.k. Teorijo sem osvojila . Ampak tole vse skupaj je pa res too much.
Prepričana sem, da pride vsak enkrat v življenju do točke, ko si mora postaviti tisto večno vprašanje. Kaj je smisel zame? Kaj je tisto, kar je res pomembno meni? Kako biti Jaz, samosvoj in enkraten, brez bremena pričakovanj, predsodkov in balasta, ki ga je toliko v mojem življenju, kolikor ga pač dopustim.
Odgovore sem razumsko poznala. Imela sem jih v glavi. Vem, kaj so moje vrednote in vem, kaj je pomembno. Ampak to samo vem. Kako naj pridem na drugo stran. Na stran, kjer to čutim. Čutim v kosteh, v telesu, v srcu.
Nekako je bilo treba zopet odpreti srce. Odpreti srce sebi, ljudem, življenju. Nehati se upirati trenutku, nehati se upirati lastni usodi. Ampak začeti živeti.
In kdo mi tukaj lahko pomaga? Iskreni, pristni so otroci in živali. Taka je moja izkušnja. Mladički, tako človeški kot živalski, ogrejejo vsako še tako strto srce. Od nekdaj jih občudujem. In spoštujem.
Odrasli so včasih tako naporni, ko čutiš kako jim je neprijetno in ne vedo, kaj lahko rečejo, vprašajo…. Tu imajo otroci veliko prednost. Vprašajo na prvo žogo. Kar ne vedo – vprašajo. Ko dobijo odgovor, so zadovoljni in ob prvi priliki se usedejo na invalidski voziček in dirkajo po hodnikih. Hvala vam punce moje za pristnost in eksplozije energije, ko sem z vami. Učite me pomembnejših stvari od tistih, ki so me jih učili na fakulteti.
Ko sem prišla domov, sem se odločila da bom iz zavetišča vzela pasjega mladička. Zopet eksplozija energije, igrivosti,… pa tudi odgovornosti in vsak dan več obveznosti. Bivalne razmere so mi omogočale idealne razmere za mladička, pa vendar je bila skrb zanj naporna zame. Počasi, počasi sem zmogla stati na nogah in z veseljem sem pobiral njegove kakce po vrtu.
Kaj je tako posebnega, zdravilnega, spodbujajočega in hkrati pomirjujočega, ko si s psom?
Če izhajam iz svoje izkušnje, iz mojih čustev in mojih ovir, ki sem jih podirala tako v fizičnem smislu, kot v glavi, je to sprejemanje. Sprejemanje življenja takšnega kot je. Sprejemanje ljudi takšnih kot so. Sprejemanje vsega in ne sprejemanje samo tistega, kar ti hočeš, kar ti pričakuješ.
Sprejemanje in bližina, iskrenost brez besed. Pes je pozoren poslušalec, ker sliši tisto, kar se skriva za besedami. Čuti te in če se ne odzoveš na prinešeno žogico, ti nasloni glavo na nogo in te po pasje pogleda. Mora se nekaj premakniti v tebi in tudi ti se premakneš. Greš v akcijo, greš v življenje. In ko to storiš, začneš odkrivati, da se tudi v tistih odraslih, ki so ti šli prej na živce, skriva veliko lepega. Le kdaj so se tako spremenili? Ali sem se mogoče spremenila jaz?
V obdobju, ko sem bila sama na rehabilitaciji, terapij s pomočjo živali na Inštitutu za rehabilitacijo še ni bilo. Navdušena pa sem nad novico, da širite področja svojega delovanja v vedno več institucij, med vedno več ljudi.
Meni je uspelo priti na drugo stran in sedaj čutim življenje.
Prepričana sem, da vsak obisk, ki ga opravi kosmatinec, vsak dotik mrzlega smrčka in vsak njegov vesel pozdrav, podre kakšno ograjico okoli srca, da lahko oči zopet zažarijo.

Lepo vas pozdravljam in v imenu vseh, ki ste jih in ki jih še boste obiskali – hvala.

Mateja Križ – Tiči